Bend Gu Guai Xing Qiu sem prvič zasledil pred kakšnim letom, ko so igrali v Ljubljani. Že zaradi imena sem jih želel videti v živo in v petek so igrali v mariborskem MC-ju. Na plakatih je pisalo Fra/Chi. Zanimivo, sem mislil pri sebi, člani so iz Francije in Čila. Ja…malo morgen. Na prizorišču me podučijo, da Chi pomeni Kitajska. Gre za noise bend, najbolj pravilen opis te zvrsti najdemo v angleško-slovenskem slovarju, kjer za noise piše: hrup, vpitje, šumenje; razvpiti, zagnati hrup. Vendar, tako kot povsod, imaš bende, ki to počnejo bolj za hobi in bende, ki vedo kaj delajo. Lahko rečem, da so Gu Guai Xing Qiu obvladali stvar v nulo. Zvočno, kot tudi scensko. Kot da smo se zavrteli 30.000 let nazaj (ali naprej?) v pračloveško dobo. Predstavljaj si štiri glasbenike, nabite s totalno energijo, kateri točno kot švicarska ura nabijajo na instrumente in vpijejo, da se ti glasilke zasmilijo. Pesmi imajo kljub navideznemu kaosu red, so izdelane in imajo dramaturški lok. In ko vsi skupaj udarijo, da mešalna miza zasveti kot božično drevo in zvočnike skoraj raznese, doživiš adrenalinski šus. Visoki toni ti potisnejo oba bobniča v male možgane, basi zadonijo nekje v dvanajsterniku in pred očmi imaš od silne energije občutek, kot da se prostor trga.
Če ste vsaj malo pustolovskega duha, si kdaj privoščite noise bend!
Post je objavljen 12.12.2005. u 03:39 sati.