Žalosna popevka
Bil je tak visok i jak,
morti med drevljem i najvekši.
Korenje je globoko vu zemlju zakopal,
a s granjem oblake je dotikal.
Stal je tak visok i jak
i daval po leti debeli hlad.
Ftiči su na njem gnezda delali
i navek veselo popevali.
A vu njem, vu sredini,
vse prazno je bilo,
svetlobo je njegovu skrilo
i samo črnu luknjo pustilo.
Negdo mu je srčeko fkral
namesto njega žalost je dal.
I videti se moglo ni
da drevo od tuge trpi.
Zime ove tak mrzle i duge
sam je prepuknul od tuge,
pa sedaj na zemlji leži,
a črna luknja kak pes reži.
I ftičim niš jasno ni,
zakaj drevo na zemlji leži
zakaj se niš ne zeleni
i zakaj se od njihove popevke ne zbudi.
A ni on prepuknuti još štel
ali predugo je prazninu v sebi trpel.
Na zemlji sad počiva i leži,
vu svoje oblake gledi,
ftičjoj se popevki veseli.
|